Tudi v spornih trenutkih je reagiral zelo zrelo - domnevna roka Hoyta v kazenskem prostoru Angležev (Skomina je pustil igro), pri čemer se je na počasnem posnetku lepo videlo, da enajstmetrovke ni bilo. To sta začuda (!) uspela priznati tudi italijanska komentatorja (strokovni komentator je bil pravkar samoiniciativno odstopljeni član Juventusovega upravnega odbora Marco Tardelli). Morebiti bi lahko Raggiju in Reo-Cokerju predčasno pokazal pot v slačilnice, a je pri obeh ubral enak, milejši kriterij. Skratka, čeravno mi gre težko z jezika, bravo Skomina!
Tekma sicer pravi derbi s polno emocijami na obeh straneh. V prve pol ure je "angleški uragan" popolnoma razbil nemočno italijansko vrsto, ki se lahko le sreči in neverjetni "razsipnosti" Lite (prečka in nemogoč zicer) zahvali, da je bilo v 30. minuti zgolj (!) 2-0.
Italijani so se potem počasi pobrali in na "sebi lasten način" v 36. minuti znižali izid. Mislim, da Chiellini sploh ni vedel, da ga je žoga zadela (Inzaghi?). Tu velja omeniti še priložnosti Pazzinija in Aquilanija.
V drugem polčasu so se Angleži sila neambiciozno pomaknili nazaj (počasi mi postaja jasno, zakaj Stuart Pearce ni v življenju nič osvojil) in Italijanom puščali igro ter s tem tudi priložnosti. Po vrsti zapravljenih priložnosti so dobrih dvajset minut pred koncem Italijani z lepim golom Aquilanija uspeli izenačiti. Do konca tekme se navkljub priložnostim na eni (Noceri, Rosina, Rossi) in drugi strani (Lita, prečka Younga) izid ni več spremenil in Italijani so še ohranili možnosti za nastop v polfinalu. Premagati morajo Čehe in obenem upati, da Angleži ne premagajo "počitniških" Srbov, ki so že v polfinalu.
Angležem je lahko resnično žal, da so si s špekulativno igro praktično sami otežili pot v polfinale, kajti s pristopom iz prvega polčasa bi tekmo zlahka pripeljali do konca.

