Prvenstvo Ljubljanske nogometne podzveze
Prvenstvo Ljubljanske nogometne podzveze oziroma Prvenstvo LNP, I. razred
Zgodovina
Prvenstvo Ljubljanske nogometne podzveze je bilo tekmovanje, v katerem so pred vojno igrali najboljši slovenski klubi. Igralo se je med leti 1920 in 1940, ko ga je nadomestila Slovenska nogometna liga. Prva sezona se je odigrala že takoj po ustanovitvi LNP spomladi 1920, ko je imelo pravico nastopiti vseh devet tedaj včlanjenih klubov, a se jih je za to odločilo zgolj sedem. Poleg ljubljanskih Ilirije in Slovana so nastopili še mariborski klubi Rapid, Hertha, Rote Elf in ISSK Maribor ter Cillier Sportverein iz Celja. Prvi naslov je suvereno osvojila Ilirija, ki je visoko dobila vse tekme, pa čeprav je na eni od njih nastopila z rezervno postavo.
V sezoni 1920/21 sta bili odigrani kar dve prvenstvi, eno jesensko in drugo spomladansko, igralo pa se je v treh skupinah, ljubljanski, mariborski in celjski, pri čemer je skupno nastopilo osem oziroma sedem klubov. Jesensko prvenstvo je pričakovano brez težav spet osvojila Ilirija, spomladi pa je prišlo do prvega večjega zapleta, saj se je finalna tekma v Celju končala s 4:4, sodnik pa je nato napačno namesto podaljška odredil novo tekmo, na kar se je domači Athletik SK pritožil in so nato igrali podaljšek šele čez nekaj mesecev. Ker tudi potem ni bilo zmagovalca, je bila odigrana nova tekma v Ljubljani, ki jo je dobila Ilirija. Prihodnje sezone so bile manj napete in zeleno-beli so gladko osvojili naslove tudi v letih 1922 in 1923 in 1924, ko so v finalih visoko premagali ISSK Maribor.
V sezoni 1924/25 je prišlo do nove spremembe tekmovalnega formata, saj je v enotni ligi nastopilo sedem klubov, štirje iz Ljubljane, dva iz Maribora in eden iz Celja, naslov pa je brez poraza še enkrat več osvojila Ilirija. Zaradi nezadovoljstva z zahtevnostjo tovrstnega tekmovanja se je od leta 1925 dalje zopet igralo po skupinah, pri čemer so sprva v prvenstvu nastopili prav vsi tedaj delujoči slovenski klubi. V letih 1926 in 1927 je Ilirija v finalih obakrat premagala Rapid, še posebej zanimiva pa je bila sezona 1927/28, ko sta bila v ljubljanski skupini Ilirija in Primorje povsem izenačena, tako da je o prvaku odločala dodatna tekma, ki je jo dobilo Primorje. Slednje je nato v finalu z 2:1 ugnalo še ISSK Maribor in osvojilo svoj prvi naslov podzveznega prvaka.
Leta 1929 je ASK Primorje dokaj suvereno obranilo naslov, nato pa je bila leta 1930 spet najboljša Ilirija, ki je sicer izgubila na prvi finalni tekmi v Mariboru, a ji je nato doma uspel preobrat. V sezoni 1930/31 so klubi še zadnjič nastopili po starem sistemu, a so tekmovanje zaznamovale spremembe na jugoslovanski ravni, zaradi katerih Ilirija in Primorje spomladi nista tekmovala, saj sta sodelovala v državnem prvenstvu. Ker je bil Hermes, najboljši od preostalih ljubljanskih klubov, kaznovan, se je v finale prebila ljubljanska Svoboda, a je bila tam povsem nekonkurenčna ISSK Mariboru. Jeseni leta 1931 je prvih šest slovenskih klubov, trije iz Ljubljane, dva iz Maribora in en iz Celja, spet zaigralo v enotni ligi, ki se je nato igrala štiri sezone.
V sezoni 1931/32 je v boju s Primorjem nov naslov osvojila Ilirija, izpadel pa je Athletik SK. Podzveza je sicer želela razširiti ligo na osem klubov, a kar to ni bilo mogoče, sta morala Celje in novopridruženi ČSK v dodatne kvalifikacije, kjer pa ju je izločil prvak mariborskega drugega razreda Rapid. Sezono so nato dokončali le štirje klubi, saj se je Primorje spomladi združilo s sicer zadnjeuvrščeno Svobodo ter zaigralo v jugoslovanski nacionalni ligi. V oslabljeni konkurenci je svoj drugi naslov dosegel ISSK Maribor, nato pa je bila v letih 1934 in 1935 spet najboljša Ilirija. Liga se je sicer medtem razširila sprva na sedem, nato pa še na osem klubov.
V sezoni 1935/36 je prišlo do nove spremembe, saj sta se oblikovali ljubljanska in mariborska skupina, v katerima je skupno sodelovalo deset klubov, tako da je priložnost med najboljšimi prvič dobil tudi kranjski Korotan. Najboljši štirje so nastopili v finalnem delu, za katerega se je Primorje preoblikovalo v nov klub SK Ljubljana, medtem ko je SK Ilirija razpustila nogometno sekcijo. Ljubljana kot prvak v prihodnjih sezonah zaradi ponovne uvedbe nacionalne lige ni več sodelovala, tako da je prvenstvo LNP postalo drugorazredno tekmovanje. Leta 1937 ga je prvič osvojil mariborski Železničar, leta 1938 pa še ČSK, ki se je tekmovanju nekaj let prej pridružil zlasti zaradi dobrih prometnih povezav s Čakovcem.
Leta 1938 so bile sprejete nove pomembnejše spremembe, saj je bila organizirana končnica na izpadanje, kamor se je uvrstilo najboljših osem iz treh skupin, ljubljanske, mariborske in celjske. V rednem delu sezone je sicer sodelovalo kar 21 klubov, kar pomeni absolutni rekord, razumljivo pa je zato precej trpela kvaliteta tekmovanja. V sezoni 1938/39 je mariborski Železničar izpadel že v četrtfinalu, nato pa v polfinalu še ČSK, tako da je do naslova relativno zlahka prišel ISSK Maribor. Nekoliko bolj napet je bil nato zaključek v naslednji sezoni, ko sta se v finalu udarila mariborska rivala, po treh tekmah pa je bil srečnejši in spretnejši Železničar, ki je odločilno srečanje dobil z 2:0. Ker je konec leta 1939 nastala Slovenska nogometna zveza, se je tekmovanje v spomladanskem delu uradno imenovalo prvenstvo SNZ.
