Slovenski republiški pokal
Slovenski republiški pokal ali tekmovanje za Pokal maršala Tita na področju SR Slovenije
Zgodovina
Slovenski republiški pokal je bil kot kvalifikacijsko tekmovanje za Pokal maršala Tita prvič organiziran že leta 1947. Nižjeligaški klubi so v prvem delu nastopili v petih regionalnih skupinah, nato pa so se najboljši skupaj s predstavniki obeh republiških lig med seboj pomerili za tri mesta. Podoben sistem je bil v veljavi tudi v naslednjih treh letih, le da se je število klubov, ki so se uvrstili v sklepni del jugoslovanskega pokala, nekoliko spreminjalo. Leta 1948 se je tja uvrstilo kar osem klubov, potem zopet trije, leta 1950 pa štirje. Predstavniki zveznih lig, v zadnjem primeru so bili to Odred, Rudar Trbovlje in Železničar Ljubljana, so imeli nastop v jugoslovanskem pokalu zagotovljen, zato v republiškem delu tekmovanja niso nastopali.
Do prvih večjih sprememb je prišlo leta 1951, ko je Jugoslovanska nogometna zveza slovenskim predstavnikom dodelila zgolj eno mesto iz republiškega pokala. Vsi slovenski klubi razen drugoligašev Odreda in trboveljskega Rudarja so se tako pomerili za prvi naslov slovenskega republiškega pokalnega prvaka, pri čemer se je v sklepni del uvrstilo osem zmagovalcev predtekmovanja po poverjeništvih. V finale se je poleg Mure nekoliko presenetljivo prebil goriški Železničar, ki je v polfinalu izločil Kladivar, a je nato v Murski Soboti pričakovano izgubil s 3:2. Naslednje leto je po ukinitvi druge zvezne lige v pokalu sodeloval tudi trbovelsjki Rudar, ki je pričakovano premagal vse nasprotnike vključno z vojaškim moštvom iz Vipave. V pokalnem tekmovanju so lahko namreč v prvih letih poleg civilnih moštev nastopale tudi ekipe garnizij Jugoslovanske ljudske armade.
Leta 1953 se je tekmovanju prvič pridružil tudi ljubljanski Odred, ki je bil uvrščen direktno v polfinale, kjer je imel nekaj težav z vipavskim garnizonom, nato pa je v finalu gladko s 6:0 odpravil mariborski Branik. Odred je bil prepričljivo najboljši tudi v prihodnjih dveh letih, ko je v finalu obakrat visoko premagal Rudar Trbovlje. Leta 1956 se je nekoliko spremenil format tekmovanja, saj se je po ustanovitvi novih podzvez število sodelujočih klubov stabiliziralo na osem, nov naslov pa je po tesni zmagi nad kranjskim Triglavom osvojil ljubljanski Odred. Šele leta 1957 je slednji doživel prvi poraz v republiškem pokalu, potem ko ga je v finalu na domačem stadionu kar s 5:0 zasluženo potolkel ŽŠD Maribor.
Leta 1958 je Odred po zanesljivi zmagi nad Novo Gorico spet postal zmagovalec, prihodnje leto pa je izpadel že v četrtfinalu, tako da sta v finalu nastopila mariborski Branik in šišenska Ljubljana. Pred domačo publiko so s precejšnjimi težavami slavili Mariborčani, za katere je bila to tudi edina republiška pokalna lovorika. Leta 1960 je na svoji zadnji tekmi pod tem imenom pokal osvojil njihov rival ŽŠD Maribor, ki se je preoblikoval zgolj nekaj dni po finalni zmagi nad Ljubljano. Leta 1961 je prišlo do nove spremembe formata, saj je v tekmovanju nastopilo 16 klubov, vsi zmagovalci podzvez ter najboljši klubi iz republiške lige. V finale se je prvič v zgodovini prebil Slovan, ki pa je na koncu pred domačo publiko moral priznati premoč Mariboru.
Leta 1962 je Olimpija brez težav odpravila vse nasprotnike vključno s presenetljivim finalistom Odred Krimom, precej bolj zanimivo pa je bilo nato naslednje leto, ko je bil finalu odigran prvi pokalni večni derbi. Pred domačimi gledalci je z minimalno zmago do nove pokalne lovorike prišla Olimpija. Leta 1964 je slednja po neverjetnem preobratu v finalu klonila proti celsjkemu Kladivarju, še večje presenečenje pa so gledalci lahko videli leto kasneje, ko je Aluminij v polfinalu premagal Maribor, nato pa v finalu še Olimpijo. Leta 1966 tovrstnih presenečenj ni bilo, finale med večnima rivaloma pa je po prvem streljanju enajstmetrovk pripadlo Mariboru.
Maribor in Olimpija, ki sta v tem času igrala v prvi zvezni ligi, sta se v finalu pokala pomerila kar sedemkrat zapored. Leta 1967 je po avtogolu nekoliko srečno do lovorike prišel Maribor, v naslednjih petih letih pa je vselej slavila Olimpija, pri čemer so se leta 1970 spet streljale enajstmetrovke. Leta 1972 je nato prišlo do velikih sprememb, saj so bili zvezni prvoligaši v Jugoslovanki pokal po novem uvrščeni avtomatsko, republiški pokal pa se je igral tekom celotne sezone in ne več zgolj jeseni. V nekoliko okrnjeni konkurenci se je do finala prebila Mura, ki pa na dveh tekmah pričakovano ni bila kos favoriziranemu Mariboru. Slednji je leta 1974 uspeh ponovil proti trboveljskemu Rudarju, potem ko je vse odločil že na prvi tekmi, še bolj neizenačen pa je bil finalni dvoboj prihodnje leto, ko sta se pomerila Mura in Primorje. Ajdovci so administrativno in precej srečno prišli do finala, kjer so nato prejeli kar devet golov.
V sezoni 1975/76 so sledila nova presenečenja, saj je ob Mercatorju v finalu nastopil občinski ligaš Tabor, ki je celo dobil prvo tekmo v Sežani, a je nato moral priznati premoč nasprotniku na povratnem dvoboju na Viču. Na zelo čuden način se je odvijalo tekmovanje v prihodnji sezoni, saj je Nogometna zveza Slovenije kljub izpadu v predtekmovanju proti Dravi drugoligaša Maribor uvrstila v zaključni del, ta pa je nato celo prišel do lovorike. Hkrati so slovenski nogomet v tem obdobju prizadeli tudi portoroški sklepi, tako da je leta 1977 prišlo do novih sprememb. V finalu se je odslej spet igrala zgolj ena tekma, prvak sezone 1977/78 pa je po zmagi nad velenjskim Rudarjem postal ljubljanski Mercator. Isti klub je v finalu nastopil tudi v prihodnji sezoni, ko je po enakovredni igri in streljanju enajstmetrovk naslov prepustil Mariboru.
Tudi leta 1980 so se v finalu streljale enajstmetrovke, potem ko sta se v Žalcu po rednem delu igre velenjski Rudar in Slovan razšla z izidom 2:2. Precej manj napeto je bilo naslednje leto, ko je Maribor v finalni tekmi kar s 4:0 odpravil Naklo. Leta 1982 je sledila ponovitev finala izpred dveh let, le da je tokrat za razliko od prvega dvoboja zanesljivo slavil Slovan, za katerega je bila to tudi prva pokalna lovorika. Sezona 1982/83 je bila dokaj zanimiva, saj je Triglav na poti do finala kar dvakrat streljal enajstmetrovke, nato pa doma z 1:2 klonil proti Mariboru. Podoben razplet je bilo pričakovati tudi prihodnje leto, ko sta se ista nasprotnika pomerila še v Mariboru, a je tam Triglav z minimalno zmago prišel do enega večjih presenečenj v zgodovini tekmovanja.
V sezoni 1984/85 se je v pokalu po dolgih letih spet odigral večni derbi, Maribor pa je Olimpijo v gosteh tesno ugnal z 1:0. Prihodnje leto je dekanski Jadran predal polfinalno tekmo proti Slovanu, ki je nato v finalu po razburljivi predstavi šele po enajstmetrovkah klonil proti Mariboru. V sezoni 1986/87 je Olimpija nekoliko nepričakovano povsem razbila večnega tekmeca, do drugačnega razpleta pa je nato prišlo prihodnje leto, ko finalno srečanje med istima tekmecema v rednem delu ni prineslo zadetkov, po streljanju enajstmetrovk pa je bil uspešnejši Maribor. Slednji je uspeh suvereno ponovil v naslednji sezoni, ko je v gosteh visoko ugnal Koper. Slednji je v letih 1990 in 1991 proti velenjskemu Rudarju osvojil še zadnja dva naslova republiškega pokalnega zmagovalca.
